Spletna stran je običajno sestavljena iz več elementov različnih vrst, kot so odstavki, slike, tabele, seznami ali posebej oblikovano besedilo. Osnovni elementi so razmeroma preprosti, avtorji spletnih strani (oziroma oblikovalci) pa jih znajo tako spretno uporabiti, da se zdi, kot da je spletna stran izdelana s čisto posebnimi orodji.
Opis vsakega elementa je v splošnem sestavljen iz treh delov: iz začetne značke, vsebine in končne značke. Začetna in končna značka se pričneta z znakom <, končata z znakom >, vmes pa je zapisano ime elementa. V končni znački je pred imenom še znak /. V začetni znački lahko za imenom določimo lastnosti elementa. Za vsako lastnost napišemo presledek, njeno ime, znak = in vrednost lastnosti (v narekovajih).
<b>krepko</b> <a href="datoteka.html">povezava</a> <table border="1" cellspacing="0">...</table>
Splošno pravilo za opis elementa je razmeroma preprosto. Obstaja pa še nekaj dodatnih zahtev in pravil, ki jih tudi moramo upoštevati.
Kadar pri opisovanju vsebine enega elementa uporabimo drug element, pravimo da pride do gnezdenja elementov. V takem primeru moramo paziti, da zaključne značke pišemo v pravem vrstnem redu. Najprej moramo zaključiti opis notranjega elementa, šele potem zunanjega. Čeprav se zdi to pravilo enostavno in logično, je v preteklosti prihajalo do številnih kršitev, saj so številni avtorji spletnih strani elemente zaključevali v napačnem vrstnem redu. Veliko so k temu pripomogli tudi brskalniki, ki so takšno početje tolerirali.
<ol> <li> <b><i> ... </i></b> </li> <li> <b><i> ... </i></b> </li> </ol>
Nekateri elementi imajo vedno prazno vsebino. Pri takih elementih v klasičnem HTML tudi zaključne značke ne pišemo.
<img src="smesko.png" alt="Smeško">
Pri XHTML je drugače, saj zahteva zaključno značko v vsakem primeru. Lahko pa namesto nje na koncu začetne značke napišemo znak /.
<img src="smesko.png" alt="Smeško"></img> <img src="smesko.png" alt="Smeško" />
Elementi v klasičnem HTML poznajo tudi nekaj posebnih lastnosti, ki nimajo vrednosti. Takim lastnostim rečemo logične lastnosti. Ime logične lastnosti napišemo, če element ima to lastnost, oziroma je ne napišemo, če element te lastnosti nima.
<option value="jan" selected>januar</option>
XHTML zahteva, da ima vsaka lastnost elementa svojo vrednost. Logične lastnosti v XHTML imajo za vrednost kar ime lastnosti.
<option value="jan" selected="selected">januar</option>
Pri klasičnem HTML lahko uporabljamo tudi nekatere poenostavitve, a je običajno bolje, če jih ne. Tako se bomo hitreje navadili na zahteve, ki jih prinaša XHTML, in bo morebitni kasnejši prehod na XHTML veliko lažji.
Pri nekaterih elementih nam zaključnih značk ni treba pisati, čeprav imajo neprazno vsebino. To je običajno pri elementih, ki za vsebino ne morejo imeti elementa iste vrste. Elementa je konec, kjer se pojavi nov element iste vrste ali pa kjer je zaključen element, ki ga vsebuje.
<table> <tr> <td> ... <td> ... <tr> <td> ... <td> ... <tr> <td> ... <td> ... </table>
XHTML takšnega opuščanja zaključnih značk ne dopušča.
<table> <tr> <td> ... </td> <td> ... </td> </tr> <tr> <td> ... </td> <td> ... </td> </tr> <tr> <td> ... </td> <td> ... </td> </tr> </table>
V klasičnem HTML nam pri nekaterih elementih ni treba pisati nobene značke. To je običajno pri elementih, ki v vsakem dokumentu, vsaki tabeli ... nastopajo na točno določenem mestu in imajo vsebino predpisane oblike. Če začetne in končne značke takega elementa ne navedemo, bo brskalnik sam ugotovil, kje bi ti znački morali biti, in se bo obnašal, kot da smo ju tam napisali. Tipičen primer je opuščanje značk pri elementih html, head in body.
<title>Naslov</title> <h1>Naslov</h1> <p>Odstavek</p>
XHTML takšnega opuščanja značk ne dopušča.
<html> <head> <title>Naslov</title> </head> <body> <h1>Naslov</h1> <p>Odstavek</p> </body> </html>
V klasičnem HTML lahko vrednosti posameznih lastnosti v začetnih značkah pišemo v narekovajih (enojnih ali dvojnih), ni pa nujno, razen če vrednost lastnosti vsebuje kakšen presledek.
<textarea rows=5 cols=40></textarea>
XTML zahteva, da vrednosti lastnosti vedno pišemo v narekovajih (enojnih ali dvojnih). Zaradi preglednosti je priporočljivo, da v celem dokumentu uporabljamo samo eno vrsto narekovajev.
<textarea rows="5" cols="40"></textarea>
Klasični HTML v značkah ne razlikuje med malimi in velikimi črkami, torej lahko imena elementov, imena njihovih lastnosti in tudi same vrednosti pišemo z malimi črkami, velikimi črkami ali pa celo kombinirano. Z nepremišljeno uporabo malih in velikih črk bomo dokumentu naredili več škode kot koristi, zato je najbolje, da v celi datoteki uporabljamo en sam način.
<FORM Method="POST" action="datoteka.html">...</FORM>
Po drugi strani pa jezik XHTML razlikuje med malimi in velikimi črkami, zato moramo imena značk, imena njihovih lastnosti in predpisane vrednosti pisati točno tako, kot so definirane. To pomeni, da moramo vse pisati z malimi črkami.
<form method="post" action="datoteka.html">...</form>
Uvod
